Pick Language

Anja Mugerli

anja-mugerli

Anja Mugerli, born in 1984, is a Slovenian writer. She graduated with a degree in Slovenian Studies and has a master’s in performance studies and creative writing. Her debut, the short prose collection Zeleni fotelj (Green Armchair), was published in 2015 and in 2017, her first novel, entitled Spovin, was nominated for the Novel of the Year Award in Slovenia. Her writing is subtle, with great psychological insight into the protagonists of her stories. Recently, the film rights to her first novel were sold and she was featured at the 2019 First Novel Festival in Kiel, Germany. She also writes plays, two of which have won awards at an international competition in Italy. She lives in Nova Gorica, on the border of Slovenia and Italy. She is fluent in English, Spanish and Italian.

 

  • EUPL Year: 
    2021
  • EUPL Country: 

Winning Book

Čebelja družina (Bee Family)

The seven short stories in 'Bee Family' are linked by rituals, ancient customs and traditions of Slovenian culture, which are transposed into a different context or a contemporary setting, where they take on a new role and shape. The theme of family is in the foreground: we read about an unrealised family, a family brought together and separated by the circumstances of life, a family that could become real in another setting. All the stories are set in the present, with the exception of the title story, which is set at a specific historical time, and yet they seem timeless because of the presence of ritual and their atmosphere. The author’s virtuoso use of language entangles us in a world we do not know, although we live in it. In reading these stories, we constantly cross borders – linguistic, cultural, political, geographical – as well as those between reality and the unconscious.

cebelja-družina

Publishing House

Email Address: 
Organisation: 
Cankarjeva založba

Agent / Rights Director

Email Address: 
Representative: 
Senja Požar

Excerpt

Jabolkosnedka

Po stopnišču se kotalijo predmeti. Eno izmed jabolk obstane tik pred mojim pragom. Bosa stopim na hodnik in na stopnicah zagledam zelo staro žensko, s hrbtom sloni na umazani steni in plitvo diha. Na moje vprašanje, ali je v redu, me le prebode s temnim pogledom. V spominu brskam med obrazi sosed in jo skušam uvrstiti v pravo stanovanje, a neuspešno. Nerodno jo poprimem pod roko in ji pomagam na noge. Peljem jo v svoje stanovanje in posedem na stol, v katerega sem še pred minuto strmela, kot da bom samo s pogledom dosegla, da se bo na njem materializiralo točno določeno človeško bitje. Zdaj pa na njem sedi starka. Zemljevid gub mehča njen pogled in temna koža na obrazu priča o življenju na soncu in vetru. Vrnem se na hodnik, kjer po stopnicah poberem raztresene stvari. Čisto na vrh vrečke položim obtolčena jabolka.

»Gniti bodo začela,« reče z globokim, rahlo hrapavim glasom.

»Boste kozarec vode?«

S pogledom mi sledi v kuhinjo, kjer na štedilniku stojita krožnika, pokrita s pokrovkama. »Jabolko bi.«

Lično pogrnjeno mizo podrem kot hišico iz kart. Namesto zloščenega pribora in kristalnih kozarcev na prt položim krožnik, nož in rdeče jabolko. V nosnice mi sili vonj ugaslih sveč. Pomislim, da bi prižgala luč na stropu, saj starka najverjetneje ne vidi prav dobro, a nato si premislim in pustim prižgano le malo svetilko na omari. Sedem ji nasproti. Senci, ki padata na steno, me spomnita na sence v šotoru ciganke, h kateri sem kot dekle prišla po odgovore o svojem očetu, na žensko z barvno ruto na glavi, ki je na mizo med naju položila svoje roke in zahtevala, naj ji v desno položim denar, v levo pa svojo dlan. Starka reže jabolko na krhlje in drugega za drugim poje in jaz napol pričakujem, da mi bo s pomočjo jabolka odgovorila na vsa vprašanja, ki so se mi porodila v zadnjih dveh urah. A zgodi se samo to, da iz vrečke vzame novo jabolko in ga začne jesti, vmes pa se ustavi le toliko, da me vpraša, ali bi ga morda želela tudi jaz. Sediva za mizo in jeva sočne, bledo rumene krhlje, rjave na mestih, kjer so na jabolku zaradi padca nastale udrtine.

»Upam, da nisem komu zasedla mesta.«

Kdor je šou, je zgubu stou, se domislim fraze iz otroštva. Zgoščenka se je že zdavnaj odvrtela, hrana je mrzla, v zraku visi kiselkasto-sladki vonj po jabolkih. »Danes imava obletnico. Matevž se je najbrž zadržal na vajah, kot po navadi. Dirigent je. Vodi simfonični orkester. Čez tri mesece se bova poročila – upam …« Zasmejim se svoji besedi. »Veliko potuje,« dodam, kot bi hotela razložiti.

»Tudi moj mož je veliko potoval, v beznice vseh vrst. Nekoč sem ga zaklenila ven iz stanovanja. Zaleglo je za nekaj mesecev, potem se je vrnil na stara pota.«

Njena kratka zgodba me čisto razoroži in iznenada se zavem svojih bosih nog in neudobnosti oprijete obleke. Starka s pogledom roma od mojih čevljev s peto, ki pozabljeni ležijo na tleh, do skladovnice knjig in slovarjev na pisalni mizi, ki mi služi kot delovni prostor.

»Ko ni popival, sva to vedno počela,« s pogledom obstane na meni, »sedela takole za mizo in jedla jabolka. Oba sva bila jabolkosneda. Ko sva enkrat začela, nisva mogla nehati. Bilo je kot katarza. Zadnji košček je zmeraj prihranil zame. Po tistem je bilo nekaj časa vse v redu, le da to ni bilo res.«

S težavo se postavi na noge. Vztrajam, da ji nesem vrečko. S počasnimi koraki se prebijava po stopnicah, vse do zadnjega, petega nadstropja, do vrat, navpično nad mojimi, poleg vhoda na strešno teraso, in si na kratko zaželiva lahko noč.

 

Ponoči me prebudi Matevževo odklepanje vhodnih vrat. Prižgem lučko na nočni omarici in sedem. Mimogrede si slečem spodnjice in jih zatlačim pod blazino. Matevž vstopi in se začne takoj opravičevati, ljubica, sem te prebudil, oprosti mi, vaje so se spet zavlekle … Opravičila dežujejo po spalnici tako kot oblačila, ki jih slači. Hodim za njim in pobiram pulover, srajco, hlače, dišeče po mešanici znoja, parfuma in tobaka. »… ne razume, da hočem popolnost … Mozarta preprosto ne moreš igrat samo napol … imel kaj besede, bi se on že zdavnaj pobral!« Skozi šumenje vode lovim delčke njegovih stavkov in jih skušam zlepiti v celoto. Je spet jezen na violončelista ali govori morda o koncertnem mojstru, s katerim sta si ves čas v laseh?

»Zamenjati bi ga moral, to drži kot pribito.« Pred mano obstane popolnoma gol in z mokrimi lasmi. Želim mu povedati o svojem dnevu, o urah, ki sem jih preživela ob tekstu, ki ga prevajam, o tem, kako sem ga čakala, tako kot že tolikokrat prej, in kako me je kljub temu, da se je njegovo zamujanje spremenilo v stalnico, vmes zaskrbelo. Hočem mu povedati o nenavadnem srečanju na stopnišču, in to z enako vnemo in lahkotnostjo, s kakršno mi on vsak dan pripoveduje o svojih stvareh. A besede se mi zataknejo v grlu, kot bi jih tam ustavil košček pojedenega jabolka, in še preden trenutek mine, me Matevž poleže na posteljo in mi dvigne spalno srajco. Z jezikom potuje po mojem telesu, skoraj se že prepustim, potem pa mokra konica njegovega jezika ošvrkne moj popek in iz mojega trebuha izgine vsa mehkoba. Jabolkosnedka. Šele ko se ustavi in me začudeno pogleda, se zavem, da sem besedo res izgovorila. Umaknem se na vrh postelje, čisto do vzglavja.

»Čakala sem te.«

Svetlomodri pogled je mrzel kot severno morje. »Saj sem rekel, da mi je žal – ali nisem?« Ravna črta njegovih ustnic se ukrivi in tam se pojavi šegav, neiskren nasmeh. »Odkupil se ti bom.« Njegov poljub na moj vrat je hlasten in moker.

»Če se hočeš odkupit, si vzemi ta vikend prosto. Pojdiva nekam.« Besede, ki so v mojih mislih slišati kot zahteva, na glas zazvenijo kot moledovanje.

»Saj veš, da imamo vaje. Koncert je čez štirinajst dni.«

»Pripravljeni ste, slišala sem vas. Samo še detajli.«

»Samo še detajli?« Odmakne se. »To si rekla, kot da ne bi bilo pomembno.«

Nekaj trdega se odkotali z njegovega jezika in me udari v obraz. »Seveda je. Nisem tako mislila.«

Objamem ga, ga poljubim, potem med njegove ustnice potisnem svoj jezik. Z enim gibom mi dvigne spalno srajco in leže name. Med sunki se mi zdi, da slišim, kako si mrmra Mozarta.

V obredih, ki označujejo prehod iz enega življenjskega cikla v drugega, je najbolje vidno, kako se – na eni strani z očiščenjem, na drugi pa s ponavljanjem – reducira sij nečistosti, ki obdaja bitje v nastajanju in spreminjanju …[1]

Prevedeni odlomek me spomni na obred, ki sem ga imela v otroštvu. Potem ko sva z mamo ostali sami, sva še kakšno leto živeli v stanovanju, polnem očetovih stvari in njegovega vonja, dokler mami nekega dne ni bilo dovolj in je vse skupaj zapakirala v škatle in jih odnesla neznano kam. Ni me vprašala, ali hočem kaj njegovega za spomin, a tega niti nisem hotela. Nisem potrebovala njegovih predmetov, da bi čutila njegovo prisotnost, saj oče zame še zdaleč ni bil spomin. Z mano je bil, ko sem se zjutraj zbudila, popoldne, ko sem odhajala iz šole, in zvečer, ko sem šla spat. Še najbolj pa je bil prisoten, medtem ko sva z mamo jedli za kuhinjsko mizo. Oddala je vse njegove stvari, ni pa se domislila, da bi se znebila tretjega stola v kuhinji. Tako sem med vsakim obrokom strmela v prazni stol in se v mislih pogovarjala z očetom, kot da je zares tam. To sem potrebovala enako kot hrano na svojem krožniku, a še bolj kot to so mi bili pomembni njegovi odgovori, kajti čisto zares sem ga lahko slišala. Stanovanje, v katero sva se naposled preselili, je bilo manjše, z le eno spalnico, ki sem jo dobila jaz, medtem ko si je mama vsak večer raztegnila kavč v dnevni sobi. V kuhinji sta bila samo dva stola. Oče mi ni nikoli več odgovoril, kot bi bil užaljen, da v najinem novem stanovanju ni več prostora zanj, a morda je šlo le za to, da sem tisti prazni stol prerasla. Zdaj pa se mi že nekaj časa zdi, kot da se je prekleti stol vrnil. Matevževe obljube se nalagajo druga na drugo kot jabolčni olupki na kompost, le da jih je že toliko, da se bojim, da se ne bodo nikoli razgradili, temveč bodo kmalu prekrili ves vrt. Vse pogosteje se zalotim, kako mu hočem nekaj reči, a ne najdem pravih besed. Namesto da bi se z njim pogovorila, se vse bolj poglabljam v tekst pred sabo, o katerem razmišljam, tudi ko nisem za svojo delovno mizo. V mislih se selim v druge čase, vidim kresove, s pomočjo katerih naj bi sonce ohranilo svojo moč, in ljudi v maskah, ki poplesujejo sredi gozda. Včasih se zavem šele po tem, ko se znajdem na napačni ulici, in sem ter tja se zgodi, da Matevž presenečeno dvigne pogled, ko stopim v prostor, kot da bi pozabil, da sem še vedno tu.

 

[1] Povzeto po Cazeneuve: Sociologija obreda v prevodu Nede Pagon